LEPOSLOVCA V UNIFORMAH

 

Koliko znamenitih Slovencev ima ob svojem imenu in priimku zapisano vojaški in leposlovni pisatelj in koliko se jih je posvetilo slovenskim vojaškim in vojnim pesnim?

 

Te ustvarjalne opredelitve imajo skupno nit pri očetu Jerneju in sinu Rudolfu Andrejki.

 

In spodobilo bi se zaznamovati njuni obletnici rojstva. O dr. Rudolfu Andrejki bi lahko 22. julija pripravljali spominske večere (rojen je bil na ta datum leta 1850), na primer v Ljubljani, za očeta, podpolkovnika cesarske garde Jerneja Andrejko pl. Livnogarskega, pa na 20. avgusta, v rojstni vasici Dolenje ali v krajevni skupnosti Rova. Letos bi se lahko spomnili 154. obletnice njegovega rojstva.

 

 

Stradež v kadetniški šoli

Prvega oktobra bo 134 let, odkar je Jernej stopil kot nabornik šempetrško vojašnico v Ljubljani in bil uvrščen v 11. četo 17. pešpolka. K vojakom je bil vpoklican po tretjem letniku gimnazije. Razmišljal je, da bi se čim prej poslovil od vojske, a stvari so se napletle drugače. Po čakanju na odločitev, kam naj napotijo to četi, so Jerneja Andrejko s študiranimi novinci iz Ljubljane napotili v kadetno pripravnico v Trident ob Adiži na Tirolskem. V svojih Mladostnih spominih popisuje enoletno bivanje v tem kraju ter vse težave in veselja, ki jih je doživel v obdobju, ko je še vedno upal, da mu bo uspelo končati gimnazijo in se vrniti v civilno življenje. Prepričljivo popisuje potek pouka pri najrazličnejših predmetih, ki so jih vodili tudi številni slovenski častniki in profesorji, ter velike brigadne vaje ob koncu enoletnega šolanja septembra leta 1871.Petnajsti dan tega meseca pa je bil odločilen. Upal je, da bo z drugimi slovenskimi vojaki lahko odpotoval v Ljubljano, uprava šole pa odločila, da je zaradi odličnih uspehov določen za kadetsko (člansko) šolo v Innsbrucku. S šestimi Slovenci je začel 30. septembra 1871. leta obiskovati prvi letnik kadetnice. V sklepnem stavku o razgibanem življenju v tej častniški šoli je zapisal: »Toliko stradanja, kakor inomoški kadetnici. Nisem pretrpel niti pozneje v življenju.«

 

 

S slovenskim polkom v aneksijo

Njegova naslednja postaja je bila Trst. Četrtnega oktobra 1878 je prišel v takrat največje in tudi najbolj slovensko mesto. Nastopil je službo v zglednem kranjskem 17. pešpolku. Kot poročnik je potem 1878. leta tudi sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine. Po aneksiji teh dveh lepih dežel je od 1880 do 1895 ostal pri tem polku v Ljubljani in Celovcu, nato pa štirinajst let pri cesarski gardi na Dunaju. Pri njej je napredoval do podpolkovnika.

 

Kdor prebere njegovo najobsežnejše delo Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878, ki je sestavljeno iz njegovega posebnega dnevnika. V katerega je zapisoval večje in imenitnejše dogodke, nekaterih zapisov podpolkovnika Božidarja Drenika in stotnika Jakoba Modrijana ter uradnih poročil in zgodovine posameznih krdel, ki so sodelovale pri tej obsežni operaciji, verjame njegovi trditvi, da so naši fantje najboljši bojevniki in da je bil 17. pešpolk v resnici vzgleda vojaška enota, delo je izšlo ob 25. obletnici bosenske zasedbe pri založbi Družba Sv. Mohorja v Celovcu 1904. leta. Knjiga, ki je izšla pred sto leti, obsega skoraj 390 strani. Ima približno 200 podob, planov in izvirnih risb, a ni bila prvi in edini vojaški in leposlovni zapis o slovenskih in častnikih. Preden se je Jernej Andrejka pl. Livnogradski odločil za ta podvig, je v Ljubljanskem zvonu objavil psevdonimom Dolenjski več pesmi o vojaškem življenju, in Slovencu ter drugih glasilih pa črtice iz vojaškega življenja. Med letom 1895 in 1914 je tako napisal prispevke z naslovi Nekaj o naših slovenskih junakih, Tri dni zapored na sprednjih stražah, Najlepši dan, Naši fantje in Garibaldi, Ob 25. letnici boja pri Jajcu, Slovenski junak polkovnik Prieger, Sveti večer v roparskem brlogu, Nekaj črtic iz življenja slovenskih vijakov, Nagli sod zmagi, En slovenski fant za deset Turkov, Nekaj črtic iz zgodovine Veraždinskega pp. Št. 19, Kako je bilo pred 25 leti in kako je danes v Livnu. Vse so v izjemno lepi slovenščini. Enkratno je tudi oblikovanje monografske publikacije Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878, ki jo lahko uvrstimo med prepričljiva zgodovinska in vojna-zgodovinska dela ter pomemben spomenik vsem v knjigi imenovanim slovenskim vojakom in častnikom, ki so v nemirnem svetu našli svoj zadnji dom. Čeprav je že 126 let od dogodka, ostaja povezanost naših krajev s kraji, ki jih opisuje Andrejka v dnevniku in dokumentarnem delu, izjemno živa, saj so naši vojaki, sicer kot sodelavci Sfora, znova na tem, območju. Naslovi glavnih delov knjige: Zgodovinske črtice o Bosni in Hercegovii, Zasedanje Bosne, Zasedanje Hercegovine, Obleganje mesta Livna, Mir in delo v Livnu in v Glamoču, Četrti bataljon 17. pešpolka v Hercegovini ter Turški običaji so brezmejni vir spoznanj o krajih, ljudeh in navadah, njihovi prijaznosti in zankah ter enkratna ilustracija razmer in vedenj, ki pa so v nekaterih oblikah spet živa, saj se v zgodovini vse ponavlja.

 

 

Zaslužna, a pozabljena

Čeprav je bil njegov sin dr. Rudolf pl. Andrejka v vseh naštetih in drugih tujih mestih, mu je leta 1932 v prispevku Na očetovem grobu zapisal: »Postal si mož, v bojih proslavljen in utrjen in zopet si hodil, ko sta ti služba in širni svet dovolila nekaj oddiha, po potih in tratah mladostnih sanj. A gruda te je držala z vso silo nase. Nisi pozabil na svoj rod in na sladko govorico slovensko v tujini, nisi odganjal prošnje rojakov, ki so romale neštete do tebe. Še sam od sebe si ustvarjal za domačo vas in občino posvetnih in gmotnih dobrin in šola pod cerkvijo nosi, vsaj v srcih rojakov, za vedno tvoje ime. Pa še nekaj let pred smrtjo (1926) si poskrbel in posredoval za nove zvonove; tako milo done, ko komaj na Homcu ali Šmarni gori, tudi tebi v spomin!«

Andrejkov rod je zapisan v krstnih knjigah župnije Dob od leta 1618.Žal sta Jernej Andrejka pl. Livnogradski pa tudi njegov sin dr. Rudolf pl. Andrejka v današnjem obdobju skoraj neznana človeka. Za vojaško zgodovino je pravnik, statistik, zgodovinar, propagator planinstva in turizma, zbiratelj ljudskega blaga, prevajalec, raziskovalec imenoslovja dr. Rudolf pl. Andrejka lahko dragocen kot izjemno tenkočuten prevajalec Gregorčičeve pesmi Soči in zbirke Krigs-und Soldantenlieder, Laibach, 1916 (Vojne in vojaške pesmi) z izvirnimi ilustracijami, zanimivi pa so tudi politični članki, ki jih je med prvo svetovno vojno pisal z italijanskega bojišča v Slovenca in dunajski Reichspost.

 

Morda bo prav ta zapozneli zapis z rahlo omembo dveh velikih slovenskih sinov spodbudil, da se bo Slovenska vojska temeljiteje vprašala o pripadnikih svojega narod, ki so mu zvesto služili v vseh časih in ga, največkrat žal po ukazih drugih narodov, tudi vodili v številne bitke marsikom po Evropi in svetu.

 

 

 

 

Povzeto po: Članek: Leposlovca v uniformah - Slovesnke novice, 4.september 2004,

avtor članka Stanislav Jesenovec